Ne obstaja ena metoda dela, ki bi ustrezala vsem otrokom z avtizmom. Zato je potrebno imeti znanje in razumevanje avtizma ter biti zmožen prenesti veščine v prakso. Večkrat se obnese, da se uporabi elemente različnih programov ali strategij in se jih prilagodi specifičnemu otroku (Wall, 2010).
Otrok z AM se lažje znajde v strukturiranem prostoru. Večji občutek varnosti dobi, če upoštevamo otrokovo potrebo po stalnosti (Berložnik, Černic Gantar, Pečarič, Valentin, Vidovič, Vilfan in Žagar, 2014). Rabi strukturo, rutino, čim manj motečih dejavnikov in vizualne podpore. Definirana področja s sličico ali poimenovanjem mu nudi varnost ter zmanjša občutek anksioznosti (Wall, 2010). Z vizualnimi urniki opozorimo na neko pravilo, rutino, nalogo ali socialni odziv. Z vizualno podporo lahko učinkovito izboljšamo načrtovanje dejavnosti in s tem samostojnost oseb z AM (Jurišić, 2016). Dobro je, da so naloge porazdeljene na več delov in da je otrok nagrajen za vsak korak, ki ga ustrezno izvede (Wall, 2010).
Otrok lahko preden gre spat sam prilepi sličice na vidno mesto v sobi, kjer spi. Zjutraj, ko ustane, sledi sličicam. Ko zaključi z določeno dejavnostjo, sličico pospravi v kuverto. V kolikor ima otrok težave pri posamezni dejavnosti, na primer z umivanjem rok, si nad umivalnikom prilepi list s koraki, kako si umivamo roke. Isto velja z uporabo straniščne školjke, umivanjem zob, tuširanjem ipd.
Otroci se najbolje znajdejo, če so fotografije resnične. V primeru, da ima otrok težave s tem, da ne ve, kam naj postavi torbo, fotografiramo njegovo torbo in sličico prilepimo na pričakovano mesto. Če ima otrok težave na primer z zaporedjem odhoda na sprehod, vsak njegov korak fotografiramo (vzamem bundo; oblečem si jo; vzamem čevlje; usedem se na klopco; obujem čevlje; zapnem ježke; copate pospravim; počakam pred vrati – tu lahko zopet date na tla oznako – npr. »stop«).
Če ima otrok težave s primernim načinom izražanja jeze, se lahko z njim pogovorite o tem, kateri so primerni načini izražanja jeze (globoko dihanje, odhod v miren prostor, pomislim na kaj lepega, uporabim besedno zvezo »ni mi všeč« …). Nato otrok nariše ali pobarva (odvisno od njihovih zmožnostih) od enega do tri izhode v sili. Slike plastificiramo in prilepimo na vidno mesto, kjer ima največkrat težave z vedenjem. Če ima otrok težave drugje, potem si okrog vratu nadene dogovor, za katerega ste dogovorjeni (npr. roke imam ob sebi).
Navedene zgornje veščine lahko učimo preko izkustvenega učenja (preko iger vlog ali s pomočjo lutke), vizualne podpore (ki sem jo opisala zgoraj), našega budnega spremljanja, pohval, doslednosti, dobrega zgleda in podajanjem pripomb k izboljšavi.
Izkustveno učenje je pomemben dejavnik pri pridobivanju želenega znanja. Otroci z avtistično motnjo naj vadijo pričakovanje vedenje po naslednjih korakih. Vadita takrat, ko je otrok miren (in ne takrat, ko je vznemirjen ali utrujen).
1. Starš pove otroku, katero vedenje bosta vadila.
Primer: vadila bova ignoriranje.
2. Starš pove primer čim bolj jasno in konkretno s kratkimi stavki.
Primer: Na hodniku te sreča Marko in ti reče: »Ti si zguba«. Ti greš naprej, kot da ga ni.
3. Starš je v vlogi tistega, ki se obnaša neprimerno (v tem primeru Marko). Otrok zaigra primerno vedenje (npr. ignoriranje). Starš si pri usvajanju znanja lahko pomaga sprva z lutko, ki ima težave. Lutka pa navede, katero strategijo bi uporabila in skupaj z lutko tehniko preigravajo oziroma vadijo. Nato vadita z igro vlog.
4. Otroka pohvalimo.
LITERATURA
Berložnik, N., Černic Gantar, A., Pečarič, V., Valentin, T., Vidovič, M., Vilfan, M., Žagar, R. in Wedonig, A. (2014). Navodila za delo z otroki z avtističnimi motnjami v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom. Ljubljana: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in Zavod RS za šolstvo.
Jurišić, B. D. (2016). Otroci z avtizmom. Priročnik za učitelje in starše. Ljubljana: Izobraževalni center Pika, Center Janeza Levca Ljubljana.
Wall, K. (2010). Autism and Early Years Practice. London: Sage.