Ko smo žalostni, je dobro jokati. Ko smo jezni, se je dobro razjeziti. Ko smo veseli, se je dobro smejati. In tako naprej. Se pravi, ko začutim določeno občutje ali čustvo, ga je dobro aktivirati. Če sem na primer žalostna in se prepričujem, da ni dobro jokati, ker s tem pokažem svojo šibkost, potem si prepovedujem biti žalostna ter potlačujem svojo bolečino. Le ta skuša priti ven na več načinov. Lahko se razjezim na nekoga, kasneje pa mi gre na jok. Jeza postane moj ščit ali maska, ki ščiti, da moje pravo čustvo ne pride na površje. Zato je dobro pogledati, kaj doživljam. Se zazrem vanj, kot da se gledam v ogledalo.
Ko smo v afektu in nas čustva preplavijo, se razum umakne. Na primer: sodelavka mi poda kritiko nad opravljenim delom. Kar me zelo razburi, saj me to spomni na mamo, ki me je opozarjala na »napake«, ko sem opravljala gospodinjska opravila. Laično bi lahko rekla, da v afektu ne zmorem razmišljati trezno. Besede sodelavke občutim kot napad, saj me spomni na mamo, ki me je kritizirala. Moje telo se tako pripravi na napad (telo se pripravi na boj ali beg, lahko tudi zmrzne, vendar na tem mestu govorim o »boju«). V tistem trenutku je lahko moj namen prizadeti drugo osebo (ji nagajati, se ji maščevati, jo kaznovati …), kar pa ne pripomore k boljšemu odnosu. Nasprotno, mogoče celo kasneje nastopi sram ali občutek krivde. Saj veste, kako pravijo: »Vojna rodi vojno.«
Ko se zavedamo svojih občutij, lahko izberemo reakcije, saj smo zanje odgovorni. Počakam z burnim odzivom. Mogoče se celo umaknem, zapustim prostor, kjer je prisotna druga oseba. Tam začnem kričati, pisati o svojih občutjih. Se pogovarjam sama s seboj. Mogoče pa sploh ne zapustim prostora. Za trenutek se ustavim (kontroliram svoje vedenje) in (samo) pogledam vase (se vprašam: »Kaj se dogaja z mano?«) ter drugi osebi mirno odgovorim na moje opažanje: »Počutim se napadeno« ali »Kakšen je tvoj namen?« ali »Uf, tole je zame sedaj preveč. Raje bi s se s tabo pogovorila kasneje, ko bom mirna.«
Kaj pa, če ne gre? Seveda se velikokrat zgodi, da želimo kričati, ker smo jezni, ranljivi, se počutimo nemočne ali je enostavno bolečina (pre)velika. S kričanjem ni nič narobe, dokler osebe ne žalim, je ne obsojam oziroma ni moj namen, da bi jo prizadela. V mislih imam, da zakričim: »Aaaaaa,« da lahko potem mirno nadaljujem: »Ne zmorem več.«
Kričanje na otroka ali na partnerja/ko pred otrokom pa tudi ne obrodi dobrih sadov. Otrok se nauči, kako ravnati, ko doživlja določeno čustvo. Če starš kriči na otroka, se otrok nauči: »Če mama/oče kriči, potem lahko tudi jaz« ali pa se ustraši kričanja. Slednji se naučijo, da je dobro biti tiho, prestrašen, previden, celo neviden in večkrat odrastejo v prestrašeno odraslo osebo. Na tem mestu si je dobro zastaviti vprašanje: »Kakšna sporočila želim dati svojemu otroku? Kakšen vzor sem mu? Kaj ga želim naučiti? Kakšen želim, da postane?« Žal nimamo vseh niti v rokah, imamo pa moč, da smo otroku v vzor in se izrazimo tako, da ne povzročimo bolečine drugi osebi. Opustim idejo, da se mora drugi spremeniti in izrazim svojo bolečino brez obsojanja.