»Poti nazaj več ni, je le še pot, ki nam bo pokazala vrednote življenja.« (Dodič, 2016, str. 5).
Avtizem je povezan z delovanjem možganov, ki so odgovorni za funkcioniranje osebe. Znanstveniki, ki so ga raziskovali, verjamejo, da ni en sam dejavnik, značilen za vse otroke, ki ga imajo. Veliko je različnih kombiniranih faktorjev, ki povzročajo motnjo pri različnih otrocih. Mogoče se ravno zato otroci z AM tako razlikujejo med seboj (Stone in DiGeronimo, 2006). Avtizem je rezultat genskih in okoljskih dejavnikov (Patterson, 2009). Genetski dejavniki dvigujejo možnost, da bo otrok imel AM. Pri raziskavi enojajčnih dvojčkov so ugotovili, da je večja možnost (več kot 50 : 50), da bo imel otrok avtizem, če ga ima njegov enojajčni brat oziroma sestra. Raziskovalci še niso odkrili specifične kombinacije genov, ki povečujejo možnost za avtizem (Stone in DiGeronimo, 2006). Sorojenci osebe z avtizmom imajo 7 % tveganje za avtizem, pri enojajčnih dvojčkih je tveganje 58 %, pri dvojajčnih pa 21 %. Genetsko naj bi bili izpostavljeni kromosomi 3, 17, 21–22. Med možnimi vzroki so še imunološki, metabolični, poškodbe možganov v času nosečnosti, poroda ali v zgodnjem otroštvu, infekcije in intoksikacije (Schmidt, 2017). So pa raziskave pokazale, da so mnogi otroci z AM podedovali poškodovane gene svojih staršev. Telo v celoti ne nevtralizira in izloča potencialno strupenih kemičnih snovi (aluminij, svinec, živo srebro) ali toksinov, ki jih organizem sam razvije v borbi s patološkimi povzročitelji (bakterije, glivice). Raziskave kažejo, da kombinacija genske šibkosti in prevelika izpostavljenost težkim kovinam lahko povzročita avtizem. V črevesju otrok z AM pogosto odkrijejo nenormalne količine škodljivih patoloških bakterij, glivic in kvasovk. Zato je treba prepoznati nenormalne žive organizme, jih izločiti oziroma uničiti in spodbujati rast bakterij in kvasovk, ki jih telo rabi. Strokovnjaki posledično priporočajo, da otroci z AM uživajo brezglutensko in brezkazeinsko dieto, saj so raziskave pokazale, da približno 70 % otrok z AM ne prenaša glutena, kazeina ali obojega (Patterson, 2009).
Otroci, ki se rodijo starejšim staršem, in otroci, ki so rojeni z nizko porodno težo ali prezgodaj rojeni otroci, imajo večje tveganje za AM. Pogostejše so pri osebah, ki imajo genetsko ali kromosomsko okvaro. Starši, ki imajo enega otroka z AM, imajo 2–18 % možnosti, da jo bo imel tudi njihov drugi otrok. Pri enojajčnih dvojčkih so raziskave pokazale, da v primeru, da ima en otrok AM, je verjetnost, da jo bo imel tudi drugi otrok, 36–95%, v primeru dvojajčnih pa 0–31 % (Jurišić, 2016).
LITERATURA:
Dodič, 2016. Kako sprejmemo »drugačnega« otroka v družini in okolici? Ljubljana: Corason.
Jurišić, B. D. (2016). Otroci z avtizmom. Priročnik za učitelje in starše. Ljubljana: Izobraževalni center Pika, Center Janeza Levca Ljubljana.
Patterson, D. (2009). Avtizem. Kako najti pot iz tega blodnjaka: vodnik za starše pri biomedicinski obravnavi spektra avtističnih motenj. Ljubljana: Modrijan.
Schmidt, I., Schmidt, J. in Schmidt, M. (2017). Drama je biti starš vesoljca: Drugačnost ni dolgočasna, je univerzalna. Maribor: Pivec.
Stone, L. W. in DiGeronimo, F. T. (2006). Does my child have autism? A Parent’s Guide to Early Detection and Intervention in Autism Spectrum Disorders. San Francisco: Jossey-Bass.