Ste že kdaj videli malega otročička, ki samo gleda ostale otroke, kako se igrajo v mivki, on se pa ne sme umazati?
Prevladuje v vas beseda »moram«?
Vse mora iti po urniku, bog ne daj, da se v rutino vrine nekaj nenapovedanega?
V družinah, kjer sta red in disciplina zelo pomembni, besedi “moram” in “ubogati” na vsakdanjem meniju, pogosto prevladuje starš, ki postavlja pravila. Ob tem lahko otrok hitro razvije v sebi kritičnega starša. Lahko ga imenujemo »notranji kritik«, »notranji kritični starš«. Govorim o staršu, ki kritizira, krega, nadzira, usmerja, postavlja pravila na podlagi kazni, ki v drugi osebi vzbuja sram, strah in krivdo. Takšen otrok bo, na primer, v peskovniku le opazoval druge otroke, kako se igrajo, sam pa se ne bo smel umazati. Prepovedano mu je biti razigran, radoveden otrok, otrok, ki preizkuša meje. Vnaprej mora vedeti, kaj je prav in kaj narobe, vesti se mora primerno, »pravilno«, tako kot mu narekuje ali celo ukazuje avtoriteta.
V času odraščanja prevladujeta njegov strog in resen pogled ter drža. Ob sebi ne potrebuje več drugih, ki bi mu narekovali, kako se mora obnašati, ampak bo sam sebi postal »kritičen starš«, ne glede na svojo starost. Kritičnega starša ponotranji. Druge (in sebe) pogosto obsoja, čeprav morda počnejo nekaj, kar je razvojno popolnoma primerno. Takšna odraščajoča oseba bo le s težavo eksperimentirala, bila spontan in sproščena, saj ji je kritika bližja. Navajena jo je. Ne znajde se ob pohvali. Morda ji je celo nelagodno ob njej, saj jo je bila deležna premalokrat. Spontanost, razigranost in kreativnost so ji tuje.
Kritičnega starša pa lahko posameznik omili z negujočim. To pa bo lažje izkusil ob osebah, ki se do njega vedejo ljubeče, ga potrdijo, pohvalijo, se vedejo prijazno. Ob osebah, ki ga razumejo in znajo potolažiti. Ob njih lahko v sebi prebudi spontanega otroka, ga razvije in v veliki meri osvobodi od prilagojenega, ubogljivega ali uporniškega otroka. Daje si pravico, da lahko dela napake, ob njih se ne počuti zavrnjenega, temveč sprejetega. Pomagajo tudi pozitivne afirmacije, kot so: “Vreden sem. Zaupam si. Svoboden sem.” Ali bodrenje: “V redu je, da raziskujem. V redu je, če delam napake. V redu je.”
Torej, z osebo, ki pride na terapijo s ciljem, da si želi biti manj obtožujoča in kritična, velikokrat pogledava njeno podporno okolje. »Koga največkrat obtožuješ? Tiste, ki so spontani, preveč »divji«, nezanesljivi, pocukrani? Ali imaš prijatelja, ki zadnji moment lovi roke? Ki se odpravi na počitnice brez načrta? Ki ”preveč” hvali?« No, po navadi pride do bistvene spremembe, ko se oseba začne več družiti z osebo, ki je bolj svobodnega duha in je ljubezniva. Takrat se zgodijo največji premiki.