Pravijo, da solze zdravijo. Da so dobrodošle. Da je dobro, da jim pustimo, da tečejo.
Prav tako tudi pravijo, da z jokom izsiljujemo.
Ali pa, da s solzami pokažemo svojo šibko točko, ki jo bo potem drugi obrnil sebi v prid in nam zaril nož v hrbet.
Ja, vse to se govori o solzah, joku in žalosti. Žalost ima veliko obrazov. Lahko jo pokažemo z jokom, kričanjem, jo prekrijemo z jezo, rezanjem ali alkoholom. Vse to je možno.
Kakšen odnos pa imaš ti do žalosti? Kako jo izražaš? Se jokaš na skrivaj ali z osebo? Ali sploh jokaš? Te je sram žalosti, jo dojemaš kot nekaj šibkega ali jo sprejemaš in prideš v stik z njo? Ko jokaš, si zakriješ obraz, koga objameš ali si privoščiš cigareto?
Zame je velik zaklad, če lahko oseba joka z drugo osebo. Dopušča, da je z njo ranljiva, joka brez zadržkov, ji zaupa svoje »črne scenarije« brez obsojanja. Druga oseba je tam z(a) njo, jo posluša, je v stiku s svojo žalostjo. In ni obremenjena z dajanjem nasvetov.
Oseba, ki joka, lahko pri drugi osebi vzbudi strah: »Kaj hoče od mene? Ne vem, kaj naj sedaj naredim. Kako naj jo potolažim?« Ko oseba joka in si želi, da jo druga oseba razume in potolaži, je zelo pomembno, da si druga oseba dovoli biti v stiku s svojo žalostjo. Sicer lahko pride do različnih ne ok reakcij: minimaliziranje situacije (saj ni tako hudo), dajanje prepovedi na čustvo (obriši si solze in gremo dalje; grd si, ko jokaš, a ni bolje, da se smeješ; sedaj si pa že velik fant; kaj ti koristi jok, potem te bo še glava bolela …), zavračanje osebe (v sramoto si mi, ne delaj mi tega, ob tebi mi je nerodno), kakorkoli ne bo dovolila, da je ob njej kdo žalosten ali da ob njej žaluje. Ker si tudi sama ne pusti, da bi prišla v stik z žalostjo. Prej ji je poznano, da joka sama na skrivaj, kot pa da bi jo delila z nekom. Zato bo ostale prepričevala, da je ok obvladovati žalost. Pa je res to ok?
Žalost je povezana z izgubo nečesa, čemur dajemo vrednost. Zato ima jok zdravilno funkcijo. Razbremenilno, saj zmanjša psihično napetost. Z jokom se odzivamo na telesno ali duševno bolečino. Sproščamo napetost. Če jok zadržujemo, zadržujemo dihanje, ustvari se telesna napetost, mogoče tudi telesna bolečina. Poskušamo jo kontrolirati, kontroliramo sebe, mogoče tudi ostale. Smo potem zares »močni«? Ali so močne ravno tiste osebe, ki si pustijo biti ranljive ob drugi osebi?
Na tem mestu me velikokrat osebe sprašujejo slednje: »Moj otrok joka in potem, ko mu dam tisto, kar si želi, preneha z jokom.« Ja, lahko se ustvari možganska povezava: če jokam, dobim, kar želim. Podobno je s kričanjem: »Če kričim, sem velik, ljudje se me ustrašijo, in mi dajo, kar želim.« To ni ok. Lahko smo ljubeči ob osebi, ki joka. Ter vztrajamo pri svoji zahtevi. »Ob tebi sem. Vidim, da ti je ta igrača pomembna. Nekaj časa jo bo imela tvoja prijateljica. Si jo bo sposodila. In potem jo boš imel ti. Malo ona, malo ti.« Ja, tam smo z empatijo in frustracijo (Kdaj se bo ta faza že zaključila?).
Za zaključek še misli, ki sta mi ljubi:
Zaklad je, če si dovolimo jokati in se ne osamimo.
Zaklad je, če smo samo z osebo in je ne osamimo.