V vsakem odnosu so konflikti. Pomembno je, kako jih doživljamo in kako se z njimi spopademo. Ali napademo, gremo v boj, se kregamo ali otrpnemo, imamo tiho mašo, kaznujemo s tišino ali delimo naše doživljanje?
Ko en napada, obtožuje, kritizira, se največkrat drugi brani. Običajno se partnerja prepirata, kdo je kriv in kdo ima prav. »Če bi ti naredil stvari prav oziroma če bi bil ti drugačen, se ne bi kregala,« je glavno sporočilo konflikta. Drugi se mora spremeniti, ker on dela stvari »narobe«. Žal pa bolj kot prva oseba napada, bolj se druga oseba umika in bolj kot se druga oseba umika, bolj postaja prva oseba obtožujoča. Velikokrat se zgodi, da je ženska tista, ki želi priti zadevi do dna, »rine« v moškega, se želi z njim pogovoriti, moški pa se umika.
Ko ženska kritizira, si moški pogosto želi, da bi bila tiho. In odide. Počuti se nespoštovanega. Ženska pa se počuti, kot da je ne ljubi več, da ni vredna niti pogovora. Ženska je po navadi izrazno odzivna. Ko bo nekaj narobe, bo z obrazno mimiko sporočala, da nekaj ni ok. Um, telo in duša so povezane. Situacijo/problem doživlja celostno. Naredila bo povezave, analizirala, skušala razumeti. In se običajno poskušala pogovoriti, da bo bolje. Medtem ko moški težave popredalčka.
Kaj si pravzaprav oba želita in kaj potrebujeta? Moški si predvsem želi, da ga ženska ceni, mu zaupa, verjame vanj, si želi preživeti čas v tišini. Potrebuje spoštovanje. Misel, ki me je presunila, ko je nek gospod izjavil, da bi raje živel z žensko, ki ga ne ljubi, kot z žensko, ki ga ne spoštuje. Torej, spoštovanje je za moškega ključnega pomena.
Največkrat, kar ženska potrebuje, je objem in da se počuti slišano in videno. Ženska se počuti ljubljeno, ko se ji moški približa – z dotikom, pogledom, nasmehom. Ko pride moški domov, si ženska želi, da jo pogleda in ji je blizu. Če gre na kavč, se počuti neljubljeno. Če moški pove ženski dejstva in trdno izrazi mnenje, stopi na mino. Če je oseben, čustven, se bo počutila bolj povezano. Torej, največkrat ženska ne potrebuje nasvetov, ko se znajde pred problemom, temveč bližino, dotik, objem, osebno reakcijo.
Da se vrnemo nazaj k reševanju problema, ko oseba obtožuje. Pomembno je, da ozavestimo, kaj počnemo. In se vprašamo, kaj si v resnici želimo. Partnerju povemo, kaj si želimo, po čem hrepenimo in ne, kaj bi moral on narediti. V resnici z obtoževanjem skrijemo najgloblja čustva: osamljenost, občutek nemoči, žalost, strah pred izgubo. Tišina je tu dragocena. Tišina je lahko znak, da vsak pri sebi pogleda, kaj čuti in si vzame čas za osebno reakcijo. Kaj je tisto, kar me vrže iz tira? Na kaj me ton glasu, pogled, vonj, dejanje spominja? In delimo našo izkušnjo. Tako ima naš partner možnost, da razume burno reakcijo, zakaj smo tako zelo prestrašeni. In imamo več možnosti za razumevanje in ponovno povezavo, kontakt, bližino.
Najhuje je, če se oba umakneta. Ni prepira. Obupana sta. Zanikata ali zmrzneta. Partner, ki kritizira, obupa. Lahko sta drug do drugega prijazna, vendar nekega ljubezenskega, čustvenega odnosa ni. Ostaja napetost, neizrečene besede, tiha maša. Tak način kreganja je najbolj neprimeren. Vsak odziv (ne zlorabljajoč) je bolje kot neodziv.
