Odločitev se kaže skozi skrbjo zase ali skrbjo za druge. Vsaka odločitev nosi ne le posledico, ampak tudi namero.
Pa poglejmo si primer. Odločim se, da bom odšla k prijateljici na kavo. Vprašam se: »Zakaj?« – Ker se želim z njo pogovoriti o težavah, ki jih imam s sinovo učiteljico. Zopet se vprašam: »Zakaj?« – Ker se želim olajšati. V tem primeru skrbim zase, ker mi je pomembno, da se razbremenim. In s tem ni nič narobe! Lastno potrebo po boljšem počutju sem postavila na prvo mesto.
Če grem k prijateljici na kavo, ker sem s strani prijateljev slišala, da se je razšla s partnerjem, se zopet vprašam, zakaj to počnem. – Ker me zanima, kako je in ji želim pomagati. V tem primeru skrbim za njo. Če pa jo želim srečati zato, da se izognem komentarjem, da je nisem obiskala kljub temu da me je potrebovala, potem skrbim le zase. Zakaj? Ker mi je zelo pomembno, kako me vidijo drugi ljudje. Se pravi, mnenje drugih je ključnega pomena. Odkljukam svojo obveznost in se ji ne posvetim več.
V primeru, da imam takrat pomemben opravek, k prijateljici se vseeno odločim iti ter prekličem obveznosti, lahko to storim zato, ker mi je pretežko reči ne. Globoko v sebi ne verjamem, da sem dovolj pomembna in vredna, da bi poskrbela zase, sploh, če vsa moja dejanja niso usmerjena v reševanje drugih ljudi. Le takrat, ko pomagam drugim, se počutim vredno. V tem primeru skrbim sicer za drugo osebo, a namen/razlog ni le nesebična ljubezen do prijateljice, temveč tudi boleče in globoko zakoreninjeno, a napačno prepričanje o lastni vrednosti, ki pa ga na terapiji poskušamo bolj približati realnemu pogledu.
Odločitev se kaže skozi skrbjo zase ali skrbjo za druge in nosi določene posledice. Torej, kakšne ljudi bom privlačila in s kom se bom večino družila? Če ne znam poskrbeti zase, se ne jemljem resno, potem me tudi drugi najverjetneje ne bodo cenili, ne bodo priznavali mojih potreb in ne bodo jemali resno. Če je jeza tista, ki me bo vodila k drugim, bom jezne ljudi tudi srečavala. Če me vodi sram in krivda (grem k prijatelji na obisk, saj se bom sicer krivila, ker ji nisem nudila podporo), potem bom privlačila ljudi, ki imajo težave s sramom ali krivdo.
Dobro je, da uravnotežimo skrb zase in za druge. Žrtvovanje za druge in zanikanje lastnih potreb lahko hitro vodi v izgorevanje. Najverjetneje je drugim všeč, da poskrbim za njih, se razdajam z nasmeškom na obrazu, vendar se je potrebno vprašati, za kakšno ceno. Mogoče je ta cena previsoka.