Kaj bi svetovali otroku, ki se boji teme?
.
.
.
.
.
Naj prižge luč in sam vidi, kaj je v sobi. Tako ga učim aktivirati lastna občutja (Kaj naj naredim s strahom? Prižgem luč. To me pomirja in umiri.) ter prevzeti odgovornost za lastna dejanja (Jaz sem aktiven in ne moji starši, jaz sem nekaj naredil zase, se jemal resno in ustrezno reagiral.).
Strah pred lastnim strahom izgine, ko ga znova in znova osvetlim in se z njim soočim. Ta dejanja niso lahka. Ponavadi se jim raje izognemo (npr. z izgovori, ki jim lahko tudi verjamemo: »Ne potrebujem še zobozdravnika, ni še tako hudo«.), ker je to lažja pot. Vendar ne pozabimo: tu deluje obrambni mehanizem izogibanja, ki nas oropa marsičesa. Večkrat nas oropa lastne osebne rasti. Poglejmo si primer: strah me je delati napak, zato ne grem na potovanje sama: lahko se izgubim, lahko me nekdo okrade, lahko porabim več denarja za avtobus kot za vlak, ki je v določeni državi cenejši in se posledično krivim … In, res je! Prav gotovo se bom na potovanju srečala z lastnim perfekcionizmom in naredila eno ali več »napak«. In doživljala krizo. In kaj potem? Enkrat se je dobro srečati z lastnim perfekcionizmom, saj me preveč stane. Oropa me prečudovitih trenutkov. Da pa nisem prestroga do sebe, lahko svoj strah omehčam z načrtom ali ljudmi, ki mi pomagajo prebroditi strah: npr. potujem tja, kjer so poznani ljudje ali pa me prijatelj pričaka na letališču, sem najprej v hostlu, kjer se z nekom povežem in skupaj z njim potujem in tako naprej. Namesto obrambnega mehanizma ali tesnega prijatelja z imenom »Izogibanje«, se spoprijateljim s prijateljem z imenom »Soočanje«.