Velikokrat so izkušnje, ki jih doživljamo kot ne ok, slabe, neprijetne, ravno tiste, ki jih ponotranjimo in jih zlahka udejanjimo »tukaj in sedaj«. Na primer: lahko sem prehitro zadovoljna s ponujenimi »drobtinicami«; privlačijo me osebe, za katere se izkaže, da me kasneje razočarajo in prizadenejo; sodelavka mi naredi majhno uslugo, občutek imam, da sem ji dolžna veliko več in še bi lahko naštevala. Ko tako močno hrepenimo po tem, da nas določene osebe opazijo, pohvalijo in imajo rade, se večkrat poslužujemo vedenj, ki niso dobra za nas. Disfunkcionalne čustvene, miselne in vedenjske reakcije so posledica napačnega procesiranja informacij (vredna sem le, če delam, prosti čas je samo za »šibke«), pričakovanja so potem (tudi do sebe) nerealna oziroma previsoka. Ter se zopet srečamo z razočaranjem.
V terapiji ozavestimo prepričanja, ki jih imamo. Pogledamo, katerim mislim dajemo moč. Koliko v njih verjamemo. Koliko so realna. Pogledamo čustveno doživljanje. Katero čustvo hrani klient, po kateri potrebi hrepeni. Pozorni smo na telesne reakcije osebe, ki je prišla na terapijo. Poglobljen varen in sočuten odnos med terapevtom in klientom daje možnost izražanja ranljivosti. In to je tisto, kar zdravi.
Od tod naslednja misel: »Če je nekaj privlačno, še ne pomeni, da mi koristi. Lahko je samo signal, ki mi želi nekaj sporočiti.«