Geštalt družinska izkustvena terapija je sestavljena iz besed: geštalt, družinska, izkustvena in terapija. Poglejmo vsak element posebej (terapija je opisana pod zavihkom »terapija«):
- Geštalt:
Ključnega pomena zame kot terapevtke v odnosu do osebe, s katero imam terapijo, je »kontakt«. V terapiji sem pozorna na sogovornikov/in proces kontaktiranja: kako vzpostavi kontakt z mano, ali ga prekinja, kako ga prekinja, kdaj ga prekinja, ali je kontakt površinski, ali je intimen ipd. Osredotočena sem tudi na lastne odzive ter sem osebnostno zelo vpeta. Zato tudi izkustveno reagiram.
- Izkustvena
Sem osebna (npr. osebi povem, kaj od nje potrebujem: da me jemlje resno, me posluša, ne prekinja ipd.). Osebi iskreno povem, kako jo vidim in doživljam, saj verjamem, da imajo tudi drugi ljudje enako oziroma podobno izkušnjo, kot jo imam jaz z njo. Torej jo neposredno nagovorim skozi dialog in druge tehnike, da lahko oseba ozavesti, kaj počne in kako to počne. Strokovno to imenujemo, da delujemo »tukaj in zdaj«. V terapiji dam velik poudarek na to, kaj se med nama/nami trenutno dogaja: npr. »Vidim, da se zelo trudiš veliko razlagati, da bom razumela, kaj doživljaš. Osredotoči se raje na to, kaj doživljaš in poskušaj uporabiti čim manj besed. (Problem, ki ga vidim, je ta, da bežiš stran od občutkov in jih prekriješ z besedami./Skrbiš zame, nase pa pozabljaš.)« Manj se osredotočam na preteklost ali prihodnost, le kadar je to prisotno »tukaj in zdaj« (npr. podoživljanje travme v danem trenutku).
Ena izmed metod je tudi »čuječnost«, saj je cilj terapije ozavestiti, kaj oseba počne in kaj se v njej dogaja, saj tako lahko sama sproži spremembe v sebi. Ko se oseba zave, kaj počne, si da možnost izbire za lastne reakcije in prevzame odgovornost zanje. Posledično postaja oseba vse bolj avtonomna, je v stiku s svojimi potrebami in občutji, sprejema kvalitetne odločitve, globlje razume sebe in druge ter vstopa v odnos bolj intimno, kar ji pomaga h kvalitetnejšemu vzpostavljanju odnosov.
- Družinska
To pomeni, da v terapijo poskušamo vključiti sogovorniku/ci pomembne osebe. Osebi sami težko celostno pomagam, če ne vidim celotne slike. Na primer: na terapijo pride le gospa, ki želi izboljšati partnerski odnos. Lahko jo sicer obogatim z zavedanjem, kaj počne, vendar si lahko predstavljam, da bo odšla domov osamljena. Moj namen pa je, da sem v terapiji, kar se da koristna. Hkrati lahko dobim napačno sliko o njenem partnerju. V tem primeru bom skušala vključiti tudi partnerja, saj bo le tako problem hitreje viden in jasen. Pogledala bom dinamiko dogajanja oziroma njun odnos in hitreje videla, kje tiči problem, kaj drug od drugega potrebujeta in kako sta si lahko v oporo in dragocena. Podobno je z družino: starši so odgovorni za njihove otroke, zato lahko na terapiji uvidijo, kaj otroci potrebujejo z njihove strani ali ozavestijo, kaj s strani lastnih staršev potrebujejo in česa ne.
