Žalovanje JE PROCES. Je proces razvezovanja od osebe, ki jo imamo radi.
Mnogi so prepričani, da je žalovanje trpljenje. In, da je potrebno večno žalovati, ker s tem dokazujemo ljubezen do osebe, ki je umrla. Sicer smo jo pozabili in je nimamo več radi. To ni res! Ni potrebno, da smo pri žalovanju obsojeni, da sami postanemo mrtvi. Da se kaznujemo, osamimo in si ne damo več možnosti za življenje.
Prepričana sem, da se žalovanje (oziroma določene izgube) nikoli ne zaključi. Ne gre za zaključek, gre za to, da se bolečina iz intenzivne spreobrne v manj intenzivno. Sprejmemo in čustveno umestimo umrlega v svoje življenje.
ŽAL BLIŽNJIC NI.
Potrebno je sprejeti bolečino, paleto občutij in čustev, ki jih takrat doživljamo. Gre lahko za neznosno bolečino, celo telesno. Pravi vihar. Lahko izgleda, da je oseba, ki žaluje v enem trenutku popolnoma ok in se v naslednjem trenutku sesede. Nihanja so običajna. In žal se velikokrat zgodi, da ravno naši BLIŽNJI POSTANEJO NAŠI NAJVEČJI TUJCI. Zakaj? Ker se v najbolj kritičnih trenutkih prebudijo stari vzorci. Se pravi, če je v krogu družine prepovedano čutiti žalost, se bodo okrog tega čustva nizala pravila. Na primer: »Danes lahko jokaš, jutri ne, ne delaj mi sramote. Vsem je hudo, kar se je zgodilo, ni potrebno, da vidijo vsi tvojo bolečino. Samo smiliš se sebi.« Čim več je teh prepovedi, tem težje oseba žaluje. Žalovanje se »vleče«, se pravi, oseba ne žaluje, ko pa pride v stik z bolečino (na primer: gleda film, kjer nekdo umre), je ne odpre, temveč hitro zapre, ker je prepovedano biti v stiku z ranljivostjo. Tako se proces žalovanja podaljšuje. Lahko se pojavijo druge težave: težave s spanjem, prehrano, depresija, tesnoba, anksioznost ipd., ki samo kličejo po tem, da SPROSTIMO ČUSTVA. Zelo pomembno je, da si v takšnem obdobju oseba poišče SOCIALNO MREŽO, KI SE BO LAHKO POVEZALA S SVOJO BOLEČINO IN ODGOVORILA Z VELIKO MERO EMPATIJE IN RAZUMEVANJA. Vsak izmed nas ima različne potrebe in želje. Pomembno je, da jim prisluhnemo. Na primer: če oseba želi biti sama, je dobro, da njeno željo spoštujemo in ji čez nekaj časa zopet damo vedeti, da mislimo na njo. Seveda, če vemo, da osebi samota ne pomaga, da se s tem kaznuje, maltretira, je dobro to prepričanje nasloviti na njo. Vendar bodite pripravljeni, da se vam bo lahko oseba uprla z vsemi močmi. Ko oseba žaluje, je v njej polno čustev in občutij, razum se večkrat umakne. In lahko oseba reagira impulzivno, kasneje (po določenem obdobju) pa lahko obžaluje svoje dejanje. Ni potrebno, da osebo samo poslušate. Lahko ji poveste tudi lastno izkušnjo, kaj je vam pomagalo, ko ste prišli v stik z bolečino. Ne ji pa vsiljevati vaših idej.
Torej:
- SPREJETI BOLEČINO, z njo ravnati kot s prijateljico, si jo ogledati in spustiti blizu. Pomaga ogled fotografij, posnetkov, poslušanje pesmi, ki sprostijo čustva in pisanje pisem o doživljanju osebe.
- NASLOVITI ČUSTVA. Jokati v dveh pomaga. Spregovoriti o strahu: »Vsak dan te čakam kot nora, ko se vrneš iz službe, ker se bojim, da me boš tudi ti zapustil.« TABU TEME NAJ POSTANEJO DEL VSAKDANA in naj izgubijo moč, ki negativno prevladajo in ohromijo osebo.
- OSMISLITI, ZAKAJ NAS JE OSEBA ZAPUSTILA. V meni se je zgodil velik preobrat, ko sem si Matejevo smrt razložila tako, da si on ni izbral življenja na Zemlji, ampak življenje v »nebesih«, kjer prevladuje užitek, veselje, smeh, radost, povezanost, ljubljenost. Ko sem si rekla: »Tam se počuti ljubljeno, nič mu ne manjka,« sem v sebi našla mir. Pomembno je, da si ne dajemo rokov, do kdaj bomo žalovali. In se primerjati z drugimi. Proces žalovanja je individualen. Niso mi všeč (strokovni) članki, ki pravijo, da v enem letu oseba odžaluje … Res je, da je prvo leto zelo intenzivno, ker se intenzivno spominjamo določenega dogodka ob določenem času in kraju. Vendar to še ne pomeni, da drugo leto ne bo bolj ali manj intenzivno. Zase vem, da so bolj od časovnega obdobja prisostvovali drugi dejavniki: nosečnost, stres v službi, dostopnost ljudi, s katerimi se lahko pogovarjam o Mateju, bližnji, ki so izvedeli za hudo bolezen otroka ipd.
- Dovoliti si POGOVARJATI SE Z UMRLIM. »Sedaj kuham. Misliš, da sem premalo solila tole juho? Kaj praviš?« izgleda moj monolog oziroma dialog z mojim sinom. Ne prepovedujem si stika z njim. Ravno nasprotno. Povezana sem z njim.
- Dovoliti se POGOVARJATI O UMRLEM Z OSEBAMI, KJER JE DOBRODOŠEL TAKO VAŠ SMEH KOT JEZA, ŽALOST IN OSTAL VIHAR OBČUTIJ.
IMAMO PRAVICO DO ŽIVLJENJA. Imamo pravico do smeha. Lahko živimo tudi po izgubi.