Za mnoge žalujoče je čas praznikov eden izmed najtežjih in bolečih obdobij. Ker se srečujemo s sporočilom »nikoli ne bo več enako«. Občutek praznine boli. In ne, ne da se ji izogniti. Pomembno je, kako ravnamo z bolečino, ki jo nosimo v sebi. Dobro je, da si dovolimo, da je tam. Da si dovolimo biti nežni do sebe in se vprašati, kaj potrebujemo. Da si dovolimo pomoč. Biti v družbi in se jokati, jeziti, veseliti, biti prestrašeni. Biti z viharjem čustev (z drugo osebo, ob kateri se čutimo sprejeti). Biti iskreni do sebe in si priznati, kateri del je za nas težak. Dovolimo si odreči stvarem, ki nam ne pomagajo. Lahko se naše potrebe ne ujemajo s pričakovanji drugih. Ravnajmo se po tem, kaj je za nas dobro. Tudi, če se ujamemo, da smo veseli, hvaležni, pa si mislimo, da se tako ne bi smeli počutiti, bodimo prijazni do sebe. Ljubezen, ki jo nosimo do ljubljene osebe, ostaja. In s tem, ko se pojavijo prijetna občutja, je ne izdajamo ali zapuščamo. Dovolimo si živeti. Pojdimo tja, kjer je mir, sprostitev in prostor za »iskreno/ega mene«.
