- Zakaj se mi to dogaja?
- Oni so krivi, ne jaz.
- Tako pač je. Nič ne morem storiti.
- Daj ti. Naredi to zame. Ti znaš bolje.
Pritoževanje, izgovori, dajanje občutkov krivde drugim, tarnanje, občutek nemoči, da nas drugi ne razumejo in da nas drugi postavljajo v podrejen položaj, so reakcije osebe, ki si izberejo vlogo žrtve. Odgovornost za njihovo stanje prevzamejo drugi, one pa čakajo, da jih nekdo reši. Tako dajejo drugim tudi notranjo moč, ki je same ne izkusijo, saj ne pristopajo k reševanju problema. Počutijo se ujete, da se nič ne da narediti. Ostajajo v vlogi otroka, ki je odvisen od drugih in ne more nič spremeniti v dani situaciji. Občutki nemoči lahko izhajajo iz otroških ran, kjer so bile osebe odvisne od staršev, ki niso uvideli njihovih potreb, primerno pristopili do njih, jim niso dajali dovolj podpore in sočutja. Zgodila se jim je krivica. Kot odrasle osebe pa ostajajo v pasivni drži in krivijo za njihovo stanje starše in druge. Verjamejo, da morajo drugi poskrbeti za njih.
OK je, da se oseba jezi, ko se ji zgodi krivica. OK je, da joče. OK je, da kriči. OK je, da izrazi čustva na način, da ne poškoduje sebe ali drugih ali lastnine. Vsekakor je pomembno, da izstopi iz vloge žrtve, postane aktivna in se sooča s problemi. Pobližje pogleda najglobljo bolečino, tvega in predeluje travmatične dogodke. Moč pritoževanja zapusti in jo usmeri v notranjo moč. Izbere vlogo odrasle osebe.