Pred kratkim sem zasledila knjigo, ki pravi, da sebi rečemo »DA«, ko drugim rečemo »NE«. Tudi ta misel je zapisana v tej smeri. Največkrat nas že majhne malenkosti zmotijo in se sprašujem, ali takrat na glas povemo, kar želimo. Preprost primer: otrok ustane in ne pospravi stola za seboj. To dejanje me zmoti. Ali takrat sebe utišam (v smislu: »No, ne bom kompliciral/a«, »Imeli me bodo za dlakocepskega/o«, »Ah, saj to ni nič takega, saj tudi jaz kakšenkrat ne pospravim stola«) ali se jemljem resno in mu rečem: »Prosim, pospravi stol za seboj«. Po navadi se majhne tihe zadevice v nas kaj hitro naberejo in kasneje »eksplodiramo« ali pa telo spregovori (npr. boli nas trebuh, zbolimo za angino ipd.).
Zakaj ne spregovorimo? Odgovor na to vprašanje zahteva svoje poglavje v knjigi ali pa kar knjigo. Na hitro pa lahko rečem, da zato, ker smo večkrat dobili sporočila, da zahtevamo preveč, da moramo biti ustrežljivi, prijazni do drugih, se ne smemo zameriti, da je najbolje, da »pogoltnemo in gremo naprej«. Sporočila, da so drugi pomembnejši od nas. Žal je cena previsoka. Sploh, ko zbolimo.
Torej, kaj lahko naredim? Opazujte, kateri so tisti znaki, ki vam dajo vedeti, da vas dejanje druge osebe ali pa lastna dejanja zmotijo. Opazujte vaše misli, čustva in telesne reakcije. Ko zasačimo lastne avtomatske misli, smo lahko hitro presenečeni, kaj si govorimo, koliko negativnosti je v nas in kako ravnamo s seboj.